KONVENCIJA

MED VLADO VELIKEGA VOJVODSTVA LUKSEMBURG IN VLADO UKRAINE
ZA IZOGIBANJE DVOJNEM OBVDAVČIVANJU IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z
DAVKI NA DOHODEK IN KAPITALA

 

Vlada Velikega vojvodstva Luksemburg in vlada Ukrajine,

v želji skleniti Konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje,

in potrjuje svoja prizadevanja za razvoj in poglabljanje medsebojnih gospodarskih odnosov, so se dogovorili:

1. člen

Osebni obseg

Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

2. člen

Pokriti davki

1. Ta konvencija se uporablja za davke na dohodek in premoženje, naložene v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način, na katerega se pobira.

 

2. Za davke na dohodek in premoženje se štejejo vsi davki na skupni dohodek, na celoten kapital ali na elemente dohodka ali premoženja, vključno z davki na dobiček od odtujitve premičnin ali nepremičnin in davki na skupne zneske plač oz. plače, ki jih izplačujejo podjetja.

 

3. Obstoječi davki, ki so predmet te konvencije, so:

a) v primeru Ukrajine:

(i) davek na dobiček podjetij; in

(ii) dohodnina posameznika;

(v nadaljnjem besedilu “ukrajinski davek”);

b) v primeru Velikega vojvodstva Luksemburg:

(i) davek od dohodka posameznikov;

(ii) davek od dohodkov pravnih oseb;

(iii) davek na honorarje direktorjev družb;

(iv) davek na kapital; in

(v) komunalna prometna taksa;

(v nadaljnjem besedilu “luksemburški davek”).

4. Konvencija se uporablja tudi za vse enake ali v bistvu podobne davke, ki jih uvede katera koli država pogodbenica po datumu podpisa te konvencije poleg obstoječih davkov ali namesto njih. Pristojni organi držav pogodbenic se medsebojno obveščajo o kakršnih koli bistvenih spremembah njunih davčnih zakonov.

 

3. člen

Splošne opredelitve

1. Za namene te konvencije, razen če kontekst zahteva drugače:

a) izraz “Ukrajina”, kadar se uporablja v geografskem pomenu, pomeni ozemlje Ukrajine, njen epikontinentalni pas in njeno izključno (morsko) gospodarsko cono, vključno s katerim koli območjem zunaj teritorialnega morja Ukrajine, ki je v skladu z mednarodnim pravom bilo ali bi lahko v nadaljnjem besedilu kot območje, znotraj katerega se lahko uveljavljajo pravice Ukrajine v zvezi z morskim dnom in podzemlji ter njihovimi naravnimi viri;

b) izraz “Luksemburg”, kadar se uporablja v geografskem pomenu, pomeni ozemlje Velikega vojvodstva Luksemburg;

c) izraz “državljan” pomeni:

(i) vsak posameznik, ki ima državljanstvo države pogodbenice;

(ii) katero koli pravno osebo, partnerstvo ali združenje, ki ima status kot takega iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici;

 

d) izraza “država pogodbenica” in “druga država pogodbenica” pomenita Ukrajino ali Luksemburg, kot zahteva kontekst;

e) izraz “oseba” vključuje posameznika, podjetje in katero koli drugo skupino oseb;

f) izraz “družba” pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot pravna oseba;

g) izraza “podjetje države pogodbenice” in “podjetje druge države pogodbenice” pomenita podjetje, ki ga vodi rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga vodi rezident druge države pogodbenice;

h) izraz “mednarodni promet” pomeni vsak prevoz z ladjo, čolnom ali letalom, ki ga opravlja podjetje države pogodbenice, razen če se ladja, čoln ali letalo opravlja izključno med kraji v drugi državi pogodbenici;

i) izraz “pristojni organ” pomeni v primeru Ukrajine Ministrstvo za finance Ukrajine ali njegovega pooblaščenega zastopnika, v primeru Luksemburga pa ministra za finance ali njegovega pooblaščenega zastopnika.

 

2. Kar zadeva uporabo konvencije s strani države pogodbenice, ima kateri koli izraz, ki v njem ni opredeljen, pomen, ki ga ima v tistem trenutku po zakonodaji te države, za namene davkov, za katere ni določeno drugače. se uporablja konvencija. Vsak pomen v skladu z veljavno davčno zakonodajo te države prevlada nad pomenom, ki ga ima izraz po drugi zakonodaji te države.

 

4. člen

Rezident

1. Za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice” pomeni vsako osebo, ki je v skladu z zakonodajo te države v njej dolžna plačati davek zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, kraja upravljanja, kraja registracije ali katerega koli drugega drugo merilo podobne narave, vključuje pa tudi to državo in vse njene politične enote ali lokalne oblasti. Vendar ta izraz ne vključuje nobene osebe, ki je v tej državi zavezana za davek samo v zvezi z dohodkom iz virov v tej državi ali kapitala, ki se nahaja v njej.

 

2. Če je posameznik na podlagi določb prvega odstavka tega člena rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:

a) se šteje, da je rezident države pogodbenice, v kateri ima na voljo stalno bivališče; če ima na voljo stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in gospodarske odnose (središče vitalnih interesov);

b) če države pogodbenice, v kateri ima središče življenjskih interesov, ni mogoče določiti, ali če nima na voljo stalnega doma v nobeni od držav pogodbenic, se šteje, da je rezident samo države pogodbenice, v kateri je ima običajno bivališče;

c) če ima običajno prebivališče v obeh državah pogodbenicah ali v nobeni od njiju, se šteje, da je rezident samo države pogodbenice, katere državljan je;

d) če je državljan obeh držav pogodbenic ali ni nobene od njiju, pristojni organi držav pogodbenic to vprašanje rešijo sporazumno.

 

3. Če je na podlagi določb prvega odstavka tega člena oseba, ki ni fizična oseba, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje, da je rezident le tiste države pogodbenice, v kateri je njen sedež dejanske uprave.

 

5. člen

Stalna poslovna enota

1. Za namene te konvencije izraz “stalna poslovna enota” pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega se v celoti ali delno izvaja poslovanje podjetja.

 

2. Izraz “stalna poslovna enota” vključuje zlasti:

a) mesto upravljanja;

b) podružnica;

c) pisarna;

d) tovarna;

e) delavnica;

f) naprava ali struktura za raziskovanje naravnih virov;

g) rudnik, naftno ali plinsko vrtino, kamnolom ali kateri koli drug kraj pridobivanja naravnih virov; in

h) skladišče ali drugo zgradbo, ki se uporablja kot prodajno mesto.

 

3. Izraz “stalna poslovna enota” vključuje tudi:

a) gradbišče, gradbeni, montažni ali inštalacijski projekt ali nadzorne dejavnosti v zvezi s tem, vendar le, če takšno gradbišče, projekt ali dejavnosti trajajo več kot dvanajst mesecev;

b) zagotavljanje storitev, vključno s svetovalnimi storitvami, s strani podjetja prek zaposlenih ali drugega osebja, ki ga podjetje angažira za ta namen, vendar le, če se dejavnosti te narave nadaljujejo (za isti ali povezan projekt) znotraj države pogodbenice za obdobje ali obdobja, ki se seštevajo več kot šest mesecev v katerem koli dvanajstmesečnem obdobju.

 

4. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se šteje, da izraz “stalna poslovna enota” ne vključuje:

 

a) uporaba objektov izključno za namene skladiščenja, razstavljanja ali dostave blaga ali blaga, ki pripada podjetju;

b) vzdrževanje zalog blaga ali blaga, ki pripada podjetju, izključno za namene skladiščenja, razstavljanja ali dostave;

c) vzdrževanje zalog blaga ali blaga, ki pripada podjetju, izključno za namene predelave s strani drugega podjetja;

d) vzdrževanje stalnega mesta poslovanja izključno za nakup blaga ali blaga ali zbiranje informacij za podjetje;

e) vzdrževanje stalnega mesta poslovanja izključno za opravljanje katere koli druge pripravljalne ali pomožne dejavnosti za podjetje;

f) vzdrževanje stalnega kraja poslovanja samo za katero koli kombinacijo dejavnosti, navedenih v pododstavkih od a) do e), pod pogojem, da je celotna dejavnost stalnega kraja, ki izhaja iz te kombinacije, pripravljalne ali pomožne narave.

 

5. Ne glede na določbe 1. in 2. odstavka tega člena, če oseba, ki ni zastopnik s samostojnim statusom, za katerega se uporablja 6. odstavek tega člena, deluje v imenu podjetja in ima in običajno izvaja pogodbeno Navede pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja ali vzdržuje zalogo blaga ali blaga, ki pripada podjetju, iz katerega se izvaja redna prodaja takega blaga in blaga v imenu podjetja, se šteje, da je to podjetje imeti stalno poslovno enoto v tej državi v zvezi s kakršnimi koli dejavnostmi, ki jih ta oseba opravlja za podjetje, razen če so dejavnosti te osebe omejene na tiste, navedene v odstavku 4 tega člena, ki, če bi se izvajale prek stalnega kraja poslovanja, ne bi pomenile ta stalni kraj poslovanja stalna poslovna enota v skladu z določbami tega odstavka.

 

6. Ne šteje se, da ima podjetje stalno poslovno enoto v državi pogodbenici samo zato, ker v tej državi posluje prek posrednika, generalnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika neodvisnega statusa, pod pogojem, da te osebe delujejo po običajnem postopku. njihovega poslovanja.

 

7. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, obvladuje ali je pod nadzorom družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, ali ki posluje v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali kako drugače), se sama po sebi ne predstavlja nobene družbe stalne poslovne enote druge družbe.

 

6. člen

Prihodki od nepremičnin

1. Dohodek, ki ga rezident države pogodbenice pridobi iz nepremičnin (vključno z dohodki iz kmetijstva ali gozdarstva), ki se nahajajo v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

 

2. Izraz “nepremičnina” ima pomen, ki ga ima po pravu države pogodbenice, v kateri se zadevna nepremičnina nahaja. Izraz v vsakem primeru vključuje premoženje, ki pripada nepremičnini, živini in opremi, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošne zakonodaje o zemljiškem premoženju, užitkov nepremičnine in pravice do spremenljivih ali fiksnih plačil kot nadomestila. za obdelovanje ali pravico do dela mineralnih nahajališč, virov in drugih naravnih virov. Ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.

 

3. Določbe prvega odstavka tega člena se uporabljajo za dohodke, ki izhajajo iz neposredne uporabe, oddajanja v najem ali kakršne koli druge oblike nepremičnine.

 

4. Določbe prvega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za dohodke iz nepremičnin podjetja in za dohodke iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.

 

7. člen

Poslovni dobički

1. Dobiček podjetja države pogodbenice se obdavči samo v tej državi, razen če podjetje posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v njej. Če podjetje opravlja dejavnost, kot je navedeno zgoraj, se dobiček podjetja lahko obdavči v drugi državi, vendar le toliko, kolikor se pripiše tej stalni poslovni enoti.

 

2. Ob upoštevanju določb tretjega odstavka tega člena, če podjetje a Država pogodbenica posluje v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v njej, se tej stalni poslovni enoti v vsaki državi pogodbenici pripiše dobiček, ki bi ga lahko pričakovala, če bi bila ločeno in ločeno podjetje, ki se ukvarja z istim. ali podobne dejavnosti pod enakimi ali podobnimi pogoji in popolnoma neodvisno poslujejo s podjetjem, katerega stalnica ustanovitev.

 

3. Pri določanju dobička stalne poslovne enote se kot odbitki dovolijo stroški, ki nastanejo za namene stalne poslovne enote, vključno z izvršilnimi in splošnimi upravnimi stroški, ki nastanejo v državi, v kateri je stalna poslovna enota, ali drugje. Vendar pa tak odbitek ni dovoljen v zvezi z zneski, če obstajajo, ki jih plača (razen za povračilo dejanskih stroškov) stalna poslovna enota podjetju ali kateremu koli drugemu uradu v obliki avtorskih honorarjev, pristojbin ali drugih podobnih plačil. v zameno za uporabo patentov ali drugih pravic ali s provizijo za določene opravljene storitve ali za upravljanje ali, razen v primeru bančnega podjetja, v obliki obresti na denar, ki ga stalni poslovni enoti posodi podjetje.

 

4. V kolikor je bilo v državi pogodbenici običajno, da se dobički, ki se pripišejo stalni poslovni enoti, v skladu s svojimi zakoni določijo na podlagi porazdelitve celotnega dobička podjetja na njegove različne dele, nič v 2. odstavku ta člen preprečuje, da bi država pogodbenica določila dobiček, ki se obdavči s takšno razdelitvijo, kot je lahko običajna; sprejeta metoda porazdelitve pa mora biti takšna, da je rezultat v skladu z načeli iz tega člena.

 

5. Stalni poslovni enoti se ne pripiše dobiček samo zaradi nakupa blaga ali blaga s strani te stalne poslovne enote za podjetje.

 

6. Za namene prejšnjih odstavkov se dobički, ki se pripišejo stalni poslovni enoti, vsako leto ugotavljajo po isti metodi, razen če obstaja utemeljen in zadosten razlog za nasprotno.

 

7. Kadar dobički vključujejo postavke dohodka, ki so ločeno obravnavane v drugih členih te konvencije, potem določbe tega člena ne vplivajo na določbe teh členov.

 

8. člen

Mednarodni prevoz

1. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice pridobi iz poslovanja ladij, čolnov ali letal v mednarodnem prometu, se obdavči samo v tej državi.

 

2. Za namene tega člena dobički iz poslovanja ladij ali letal v mednarodnem prometu vključujejo:

a) dohodek od najema ladij ali zrakoplovov brez plačila; in

b) dobiček od uporabe, vzdrževanja ali najema kontejnerjev (vključno s prikolicami in pripadajočo opremo za prevoz kontejnerjev), ki se uporabljajo za prevoz blaga ali blaga;

kadar je tak najem ali uporaba, vzdrževanje ali najem, odvisno od primera, naključna za delovanje ladij ali letal v mednarodnem prometu.

 

3. Kadar dobiček iz prvega odstavka tega člena pridobi rezident države pogodbenice iz udeležbe v združenju, skupnem poslu ali mednarodni operativni agenciji, se dobiček, ki se pripiše temu rezidentu, obdavči samo v državi pogodbenici, katere je. prebivalec.

 

9. člen

Pridružena podjetja

1. Kje:

a) podjetje države pogodbenice neposredno ali posredno sodeluje pri upravljanju, nadzoru ali kapitalu podjetja druge pogodbenice

b) iste osebe neposredno ali posredno sodelujejo pri upravljanju, nadzoru ali kapitalu podjetja države pogodbenice in podjetja druge države pogodbenice, v vsakem primeru pa so med obema podjetjema postavljeni ali naloženi pogoji v njunem komercialnem ali finančnem poslovanju. razmerja, ki se razlikujejo od tistih, ki bi se ustvarili med neodvisnimi podjetji, potem lahko država pogodbenica vključi vse dobičke, ki bi brez teh pogojev prišli enemu od podjetij, vendar zaradi teh pogojev niso tako nastali. v dobičku tega podjetja in ustrezno obdavčeno.

 

2. Kadar država pogodbenica vključi v dobiček podjetja te države – in ustrezno obdavči – dobiček, od katerega je bilo podjetje druge države pogodbenice zaračunano davek v tej drugi državi, in so tako vključeni dobički dobički, ki bi nastali podjetje prve omenjene države, če bi bili pogoji, sklenjeni med obema podjetjema, takšni, kot bi bili med neodvisnimi podjetji, potem ta druga država ustrezno prilagodi znesek davka, zaračunanega v njej na ta dobiček. Pri določanju takšne prilagoditve se ustrezno upoštevajo druge določbe te konvencije in pristojni organi držav pogodbenic se po potrebi posvetujejo med seboj.

 

10. člen

dividende

1. Dividende, ki jih družba, ki je rezident države pogodbenice, plača rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

 

2. Vendar se lahko dividende, ki jih plača družba, ki je rezident države pogodbenice, obdavčijo tudi v tej državi v skladu z zakonodajo te države, če pa je dejanski lastnik dividend rezident druge države pogodbenice, davek tako zaračunan ne sme presegati:

a) 5 odstotkov bruto zneska dividend, če je dejanski lastnik družba (razen družbene družbe), ki ima neposredno v lasti najmanj 20 odstotkov kapitala družbe, ki izplačuje dividende;

b) 15 odstotkov bruto zneska dividend v vseh drugih primerih. Ta odstavek ne vpliva na obdavčitev družbe v zvezi z dobičkom, iz katerega se izplačujejo dividende.

 

3. Izraz “dividende”, kot je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz delnic ali drugih pravic, ki niso dolžniške terjatve, udeležbo v dobičku, kot tudi dohodek iz drugih korporativnih pravic, ki je podvržen enaki davčni obravnavi kot dohodek iz delnic družbe zakonodaja države, katere rezident je družba, ki izvaja distribucijo.

 

4. Določbe 1., 2. in 3. odstavka tega člena se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik dividend, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, katere rezident je družba, ki izplačuje dividende, prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v njej, ali opravlja v tej drugi državi neodvisne osebne storitve iz stalne baze, ki se nahaja v njej, in je gospodarstvo, v zvezi s katerim se izplačajo dividende, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takih se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena te konvencije, odvisno od primera.

 

5. Kadar družba, ki je rezident države pogodbenice, pridobiva dobiček ali dohodek od druge države pogodbenice, ta druga država ne sme naložiti nikakršnega davka na dividende, ki jih plača družba, razen če so te dividende izplačane rezidentu te druge države. država ali če je delež, za katerega se izplačajo dividende, dejansko povezan s stalno poslovno enoto ali stalno bazo, ki se nahaja v tej drugi državi, niti ni predmet družbe

nerazporejenega dobička na davek na nerazporejeni dobiček družbe, tudi če izplačane dividende ali nerazporejeni dobiček v celoti ali delno sestavljajo dobički ali dohodki, ki nastanejo v taki drugi državi.

 

11. člen

Obresti

1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

 

2. Vendar se lahko obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici, obdavčijo tudi v tej državi v skladu z zakonodajo te države, če pa je dejanski lastnik obresti rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne presega:

a) 5 odstotkov bruto zneska obresti v primeru obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo za kakršna koli posojila, ki jih odobri banka ali katera koli druga finančna institucija druge države, vključno z investicijskimi bankami in hranilnicami banke;

b) 10 odstotkov bruto zneska obresti v vseh drugih primerih.

 

3. Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena so obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici, plačane rezidentu druge države pogodbenice, ki je dejanski lastnik, oproščene davka v prvi omenjeni državi, če so bile plačane v zvezi z posojilo, dano, zajamčeno ali zavarovano, ali v zvezi s katero koli drugo terjatvijo ali kreditom, za katerega jamči ali zavarovan v imenu druge države pogodbenice njen pooblaščeni organ.

 

4. Izraz “obresti”, kot se uporablja v tem členu, pomeni dohodek iz dolžniških terjatev vseh vrst, ne glede na to, ali so zavarovani s hipoteko ali ne in ali imajo pravico do udeležbe v dobičku dolžnika, zlasti dohodek iz državnih vrednostnih papirjev in dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami, povezanimi s takšnimi vrednostnimi papirji, obveznicami ali zadolžnicami.

 

5. Določbe 1., 2. in 3. odstavka tega člena se ne uporabljajo, če dejanski lastnik deleža, ki je rezident države pogodbenice, opravlja posle v drugi državi pogodbenici, v kateri interes nastane, prek stalne poslovne enote. tam ali opravlja v tej drugi državi neodvisne osebne storitve iz tamkajšnje stalne baze, terjatev, za katero se plačajo obresti, pa je dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena te konvencije, odvisno od primera.

 

6. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, če je plačnik rezident te države. Če pa ima oseba, ki plačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolženost, od katere se plačujejo obresti, in take obresti krije taka stalna poslovna enota ali stalna baza, potem te obresti šteje, da nastane v državi, v kateri se nahaja stalna poslovna enota ali stalna baza.

 

7. Kadar zaradi posebnega razmerja med plačnikom in dejanskim lastnikom ali med obema in drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plača, presega znesek, ki bi ga dogovorjena med plačnikom in dejanskim lastnikom, če takega razmerja ni, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji navedeni znesek. V tem primeru ostane presežni del plačil obdavčljiv v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.

 

12. člen

Avtorski honorarji

1. Licenčnine, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

 

2. Vendar se licenčnine, ki nastanejo v državi pogodbenici, lahko obdavčijo tudi v tej državi v skladu z zakonodajo te države, če pa je upravičeni lastnik avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne presega:

 

a) 5 odstotkov bruto zneska plačil iz pododstavka a tretjega odstavka tega člena;

b) 10 odstotkov bruto zneska plačil iz b) pododstavka 3. odstavka tega člena.

 

3. Izraz ” licenčnine “, kot se uporablja v tem členu, pomeni plačila katere koli vrste, prejete kot nadomestilo za:

a) uporaba ali pravica do uporabe katerega koli patenta, blagovne znamke, dizajna ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije (know-how) v zvezi z industrijskimi, komercialnimi ali znanstvenimi izkušnjami;

b) uporaba ali pravica do uporabe katere koli avtorske pravice literarnega, umetniškega ali znanstvenega dela (vključno s kinematografskimi filmi in filmi ali trakovi za radijsko ali televizijsko oddajanje).

 

4. Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se ne uporabljajo, če dejanski lastnik avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri avtorski honorarji nastanejo, prek stalna poslovna enota, ki se nahaja v njej, ali opravlja v tej drugi državi neodvisne osebne storitve iz stalne baze, ki se nahaja v njej, in je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se izplačujejo avtorski honorarji, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena te konvencije, odvisno od primera.

 

5. Šteje se, da avtorski honorarji nastanejo v državi pogodbenici, če je plačnik rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki plačuje avtorske honorarje, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolženost, od katere se plačujejo avtorski honorarji, in take avtorske honorarje krije takšna stalna poslovna enota ali stalna baza, potem takšni avtorski honorarji se šteje, da nastane v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.

 

6. Kadar zaradi posebnega razmerja med plačnikom in dejanskim lastnikom ali med obema in drugo osebo znesek avtorskih honorarjev glede na uporabo, pravico ali informacijo, za katero so plačani, presega, za kar koli zaradi zneska, o katerem bi se dogovorila plačnik in dejanski lastnik, če takega razmerja ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za zadnji navedeni znesek. V tem primeru ostane presežni del plačil obdavčljiv v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.

 

13. člen

Kapitalski dobički

1. Dobiček, ki ga rezident države pogodbenice pridobi z odtujitvijo nepremičnine iz 6. člena te konvencije, ki se nahaja v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

 

2. Dobički, ki jih pridobi rezident države pogodbenice z odtujitvijo:

a) delnice, razen delnic, ki kotirajo na odobreni borzi, ki svojo vrednost ali večji del svoje vrednosti neposredno ali posredno izhajajo iz nepremičnin, ki se nahajajo v drugi državi pogodbenici, ali

b) delež v družbi, katere premoženje je sestavljeno predvsem iz nepremičnin, ki se nahajajo v drugi državi pogodbenici, ali delnic iz pododst. a) zgoraj, se lahko obdavči v tej drugi državi.

 

3. Dobički od odtujitve premičnine, ki je del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnine, ki se nanaša na stalno bazo, ki je na voljo rezidentu države pogodbenice v drugi državi pogodbenici države pogodbenice za namene opravljanja neodvisnih osebnih storitev, vključno z taki dobički iz odtujitve takšne stalne poslovne enote (same ali s celotnim podjetjem) ali takšne stalne baze se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

 

4. Dobički od odtujitve ladij, čolnov ali letal, ki jih v mednarodnem prometu upravlja podjetje države pogodbenice, ali premičnin, ki se nanašajo na delovanje takšnih ladij, čolnov ali letal, se obdavčijo samo v tej državi pogodbenici.

 

5. Dobički iz odtujitve katerega koli premoženja, razen tistega iz 1., 2., 3. in 4. odstavka tega člena, se obdavčijo samo v državi pogodbenici, katere rezident je odtujilec.

 

14. člen

Neodvisne osebne storitve

1. Dohodek, ki ga pridobi rezident države pogodbenice v zvezi s poklicnimi storitvami ali drugimi dejavnostmi neodvisnega značaja, se obdavči samo v tej državi, razen če ima v drugi državi pogodbenici redno na voljo stalno osnovo za opravljanje svojih dejavnosti. . Če ima tako stalno osnovo, se lahko dohodek obdavči v drugi državi, vendar le toliko, kolikor se pripiše tej stalni bazi.

 

2. Izraz »strokovne storitve« zajema predvsem samostojne znanstvene, literarne, umetniške, izobraževalne ali poučevalne dejavnosti ter samostojne dejavnosti zdravnikov, odvetnikov, inženirjev, arhitektov, zobozdravnikov in računovodij.

 

15. člen

Odvisne osebne storitve

1. Ob upoštevanju določb 16., 18., 19. in 20. člena te konvencije se plače, plače in drugi podobni prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice v zvezi z zaposlitvijo, obdavčijo samo v tej državi, razen če se zaposlitev opravlja v druga država pogodbenica. Če se zaposlitev izvaja tako, se lahko taki prejemki, ki izhajajo iz tega, obdavčijo v tej drugi državi.

 

2. Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena se prejemki, ki jih dobi rezident države pogodbenice za zaposlitev v drugi državi pogodbenici, obdavči le v prvi navedeni državi, če:

 

a) je prejemnik prisoten v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupaj 183 dni v katerem koli dvanajstmesečnem obdobju, ki se začne ali konča v zadevnem koledarskem letu; in

b) plačilo plača delodajalec, ki ni rezident druge države, ali v njegovem imenu; in

c) plačila ne krije stalna poslovna enota ali stalna baza, ki jo ima delodajalec v drugi državi.

 

3. Ne glede na prejšnje določbe tega člena se lahko prejemki, pridobljeni iz zaposlitve na ladji, čolnu ali letalu, ki se opravlja v mednarodnem prometu, obdavči v državi pogodbenici, katere rezident je podjetje, ki upravlja ladjo, čoln ali letalo. .

 

16. člen

Honorarji direktorjev

Honorarji direktorjev in druga podobna plačila, ki jih dobi rezident države pogodbenice kot član upravnega odbora ali katerega koli drugega podobnega organa družbe, ki je rezident druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi. .

 

17. člen

Umetniki in športniki

1. Ne glede na določbe 14. in 15. člena te konvencije, dohodek, ki ga rezident države pogodbenice pridobi kot estradnik, kot je gledališki, filmski, radijski ali televizijski umetnik, ali glasbenik ali kot športnik, od svojih osebnih dejavnosti kot take, ki se izvajajo v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.

 

2. Kadar dohodek v zvezi z osebnimi dejavnostmi, ki jih izvaja estradnik ali športnik kot tak, ne pripada samemu estradniku ali športniku, temveč drugi osebi, lahko ta dohodek ne glede na določbe 7., 14. in 15. člena te konvencije: biti obdavčen v državi pogodbenici, v kateri se izvajajo dejavnosti zabavljača ali športnika.

 

3. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je dohodek iz tega člena oproščen davka v državi pogodbenici, v kateri se izvaja dejavnost estradnika ali športnika, če se te dejavnosti v veliki meri financirajo iz javnih sredstev eno ali obe državi pogodbenici, ali se izvajajo po sporazumu o sodelovanju v kulturi med državama pogodbenicama.

 

18. člen

Pokojnine

1. Ob upoštevanju določb drugega odstavka 19. člena te konvencije se pokojnine in drugi podobni prejemki, izplačani rezidentu države pogodbenice zaradi pretekle zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi.

 

2. Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena so pokojnine in izplačila po zakonodaji o socialni varnosti ali po državnem pokojninskem načrtu države pogodbenice obdavčena samo v tej državi.

 

19. člen

Državna služba

1. a) Prejemki, razen pokojnine, ki jih izplača država pogodbenica ali njen politični oddelek ali lokalna oblast posamezniku za storitve, opravljene tej državi ali enoti ali organu, se obdavčijo samo v tej državi.

b) Ne glede na določbe pododst a) tega odstavka se tak prejemek obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če so storitve opravljene v tej državi in je posameznik rezident te države, ki:

(i) je državljan te države; oz

(ii) ni postal rezident te države samo zaradi opravljanja storitev.

2. a) Vsaka pokojnina, ki jo izplača država pogodbenica ali njen politični oddelek ali lokalna oblast posamezniku v zvezi s storitvami, opravljenimi za to državo ali enoto ali organ, se obdavči samo v tej državi ali iz skladov, ki jih ustvari država pogodbenica.

b) Ne glede na določbe pododst a) tega odstavka se takšna pokojnina obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik rezident te države in njen državljan.

 

3. Določbe 15., 16., 17. in 18. člena te konvencije se uporabljajo za prejemke in pokojnine v zvezi s storitvami, opravljenimi v zvezi s poslom, ki ga opravlja država pogodbenica ali njen politični oddelek ali lokalna oblast.

 

20. člen

Študentje

1. Plačila, ki jih študent ali poslovni vajenec, ki je ali je bil neposredno pred obiskom države pogodbenice rezident druge države pogodbenice in ki je prisoten v prvi omenjeni državi izključno zaradi svojega izobraževanja ali usposabljanja, prejme za namene svojega preživljanja , izobraževanje ali usposabljanje se ne obdavči v prvi omenjeni državi, pod pogojem, da taka plačila izhajajo iz virov zunaj te države.

 

2. Dohodek, ki ga študent ali vajenec prejme za svoje dejavnosti, ki jih opravlja v državi pogodbenici, v kateri je prisoten izključno zaradi svojega izobraževanja ali usposabljanja, se v tej državi ne obdavči. Ta izjema velja samo za obdobje, ki ne presega dveh let od datuma, ko prvič prispe v to državo z namenom izobraževanja ali usposabljanja.

 

21. člen

Drugi prihodki

1. Predmeti dohodka rezidenta države pogodbenice, kjer koli nastanejo, ki niso obravnavani v prejšnjih členih te konvencije, se obdavčijo samo v prvi omenjeni državi.

 

2. Določbe prvega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dohodke, razen dohodkov od nepremičnin, kot so opredeljeni v drugem odstavku 6. člena te konvencije, če prejemnik takih dohodkov, ki je rezident države pogodbenice, opravlja dejavnost. v drugi državi pogodbenici prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v njej, ali opravlja v tej drugi državi neodvisne osebne storitve iz stalne baze, ki se nahaja v njej, in je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se izplačuje dohodek, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto ali stalno poslovno enoto. bazo. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena te konvencije, odvisno od primera.

 

22. člen

Kapital

1. Premoženje, ki ga predstavljajo nepremičnine iz 6. člena te konvencije, ki so v lasti rezidenta države pogodbenice in se nahajajo v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.

 

2. Kapital, ki ga predstavlja premičnina, ki je del poslovnega premoženja stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ali premičnina, ki se nanaša na stalno bazo, ki je na voljo rezidentu države pogodbenice v drugi državi pogodbenici za namene opravljanja neodvisnih osebnih storitev, se lahko obdavči v tej drugi državi.

 

3. Premoženje, ki ga predstavljajo ladje, čolni in letali, ki jih upravlja podjetje države pogodbenice v mednarodnem prometu, ter premičnine, ki se nanašajo na delovanje takšnih ladij, čolnov in letal, se obdavči samo v tej državi pogodbenici.

 

4. Vse druge sestavine kapitala rezidenta države pogodbenice se obdavčijo samo v tej državi.

 

23. člen

Odprava dvojnega obdavčevanja

1. V skladu z določbami zakona Ukrajine o odpravi dvojno obdavčitev (ki ne vpliva na splošno načelo tega pravilnika), luksemburški davek, plačan v skladu z zakonodajo Luksemburga in v skladu s to konvencijo o dobičku, dohodku iz virov znotraj ali obdavčljivega kapitala, ki se nahaja v Luksemburgu, je dovoljen kot dobropis za kateri koli ukrajinski davek izračunano glede na isti dobiček, dohodek ali kapital, na katerem je Luksemburški davek je plačan.

 

2. Ob upoštevanju določb luksemburške zakonodaje o odpravi dvojnega obdavčevanja (ki ne vpliva na splošno načelo tega pravilnika) se dvojno obdavčevanje v Luksemburgu odpravi na naslednji način:

a) Če rezident Luksemburga prejema dohodek ali ima v lasti kapital, ki se v skladu z določbami te konvencije lahko obdavči v Ukrajini, Luksemburg ob upoštevanju določb pododstavkov b) in c) tak dohodek ali premoženje oprostiti plačila davka.

b) Če rezident Luksemburga pridobi dohodek, ki se v skladu z določbami 10., 11. in 12. člena te konvencije lahko obdavči v Ukrajini, Luksemburg dovoli kot odbitek davka na dohodek tega rezidenta znesek, enak na davek, plačan v Ukrajini.

c) Če družba, ki je rezident Luksemburga, pridobi dividende iz ukrajinskih virov, Luksemburg te dividende oprosti davka, pod pogojem, da ima družba, ki je rezident Luksemburga, od začetka svojega obračunskega leta neposredno najmanj 10 odstotkov kapital družbe, ki plačuje dividende, in če je to podjetje v Ukrajini zavezano davku na dohodek, ki ustreza luksemburškemu davku od dohodkov pravnih oseb. Zgoraj omenjene delnice ukrajinskega podjetja so pod enakimi pogoji oproščene plačila davka na kapital v Luksemburgu.

 

3. Odbitki, predvideni v državi pogodbenici v skladu s prvim odstavkom ali pododstavkom b) drugega odstavka tega člena, v nobenem primeru ne smejo presegati tistega dela davka od dohodka ali premoženja, ki je bil izračunan pred dajanjem odbitka, ki se lahko pripiše, odvisno od primera na dohodek ali premoženje, ki se lahko obdavči v tej državi.

 

4. Kadar je v skladu s katero koli določbo konvencije pridobljeni dohodek ali premoženje v lasti rezidenta države pogodbenice oproščeno davka v tej državi, lahko ta država kljub temu pri izračunu zneska davka na preostali dohodek ali premoženje takega rezidenta, upoštevati oproščeni dohodek ali kapital.

 

5. Za namene prvega in drugega odstavka tega člena se šteje, da dobički, dohodki in kapitalski dobički, ki jih pridobi rezident države pogodbenice, ki se lahko obdavčijo v drugi državi pogodbenici v skladu s to konvencijo, izvirajo iz virov v tej drugi državi pogodbenici. država pogodbenica.

 

24. člen

Nediskriminacija

1. Državljani ene države pogodbenice v drugi državi pogodbenici ne bodo podvrženi nobeni obdavčitvi ali kakršni koli s tem povezani zahtevi, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča od obdavčitve in povezanih zahtev, s katerimi državljani te druge države v enakih okoliščinah, zlasti z glede na bivanje, so ali bi lahko bili podvrženi. Ta določba se ne glede na določbe 1. člena te konvencije uporablja tudi za osebe, ki niso rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.

 

2. Osebe brez državljanstva, ki so rezidenti države pogodbenice, v nobeni od držav pogodbenic ne bodo podvržene nobeni obdavčitvi ali kakršni koli s tem povezani zahtevi, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča kot obdavčitev in s tem povezane zahteve, ki jih imajo državljani zadevne države v enakih okoliščinah. ali pa je lahko podvržen.

 

3. Obdavčitev stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, v tej drugi državi ne sme biti manj ugodno od obdavčitve podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti.

 

4. Razen kadar se uporabljajo določbe 1. odstavka 9. člena, 7. odstavka 11. člena ali 6. odstavka 12. člena te konvencije, obresti, licenčnine in druga izplačila, ki jih podjetje države pogodbenice plača rezidentu druge države pogodbenice se za namene ugotavljanja obdavčljivega dobička takega podjetja odštejejo pod enakimi pogoji, kot če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države. Podobno se vsi dolgovi podjetja države pogodbenice do rezidenta druge države pogodbenice za namene ugotavljanja obdavčljivega kapitala takega podjetja odštejejo pod enakimi pogoji, kot če bi bili sklenjeni z rezidentom države pogodbenice. prvo omenjeno državo.

 

5. Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno v lasti ali pod nadzorom, neposredno ali posredno, enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, v prvi omenjeni državi niso podvržena nikakršnim davkom ali kakršnim koli zahtevam, povezanim ki je drugačna ali bolj obremenjujoča od obdavčitve in s tem povezanih zahtev, ki so ali bi jim lahko bila podvržena druga podobna podjetja prve omenjene države.

 

6. Nič iz tega člena se ne razlaga tako, kot da zavezuje katero koli državo pogodbenico, da posameznikom, ki niso rezidenti te države, odobri kakršne koli osebne olajšave, olajšave in znižanja za namene obdavčitve zaradi civilnega statusa ali družinskih obveznosti, ki jih podeli svojim rezidentom ali komu od osebne olajšave, olajšave in znižanja za davčne namene, ki so odobreni posameznikom s takim rezidentom po merilih, ki niso vsebovana v splošni davčni zakonodaji.

 

7. Določbe tega člena se ne glede na določbe 2. člena uporabljajo za davke vseh vrst in opisov.

 

25. člen

Postopek medsebojnega dogovora

1. Kadar rezident države pogodbenice meni, da dejanja ene ali obeh držav pogodbenic povzročijo ali bodo zanj povzročila obdavčitev, ki ni v skladu z določbami te konvencije, lahko ne glede na pravna sredstva, ki jih določa notranja zakonodaja teh držav. države, predložijo njegov primer pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je, ali, če njegov primer spada v skladu s prvim odstavkom 24. člena te konvencije, organu države pogodbenice, katere državljan je.]

Zadevo je treba predložiti v treh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki ima za posledico obdavčitev, ki ni v skladu z določbami te konvencije.

 

2. Pristojni organ si bo prizadeval, če se mu ugovor zdi utemeljen in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, zadevo rešiti sporazumno s pristojnim organom druge države pogodbenice, da bi izogibanje obdavčevanju, ki ni v skladu s konvencijo. Vsak dosežen dogovor se izvaja ne glede na časovne omejitve v notranjem pravu držav pogodbenic.

 

3. Pristojni organi držav pogodbenic si bodo prizadevali sporazumno razrešiti vse težave ali dvome, ki se pojavijo pri razlagi ali uporabi konvencije.

 

4. Pristojni organi držav pogodbenic se lahko neposredno sporazumevajo med seboj za dosego dogovora v smislu prejšnjih odstavkov.

 

26. člen

Izmenjava informacij

1. Pristojni organi držav pogodbenic si izmenjujejo informacije, ki so predvidoma pomembne za izvajanje določb te konvencije ali za upravljanje ali izvrševanje domače zakonodaje v zvezi z davki vseh vrst in opisov, naloženih v imenu držav pogodbenic ali njihovih politične enote ali lokalne oblasti, če obdavčitev po tem ni v nasprotju s Konvencijo. Izmenjava informacij ni omejena s členoma 1 in 2.

 

2. Vse informacije, ki jih država pogodbenica prejme v skladu s prvim odstavkom, se obravnavajo kot tajne na enak način kot informacije, pridobljene po domači zakonodaji te države, in se razkrijejo samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), ki jih zadeva ocena oz. pobiranje, izvršba ali pregon v zvezi z, odločanje o pritožbah v zvezi z davki iz odstavka 1 ali nadzor nad zgoraj. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo za te namene. Podatke lahko razkrijejo v javnih sodnih postopkih ali v sodnih odločbah. Ne glede na zgoraj navedeno se lahko informacije, ki jih prejme država pogodbenica, uporabijo za druge namene, kadar se te informacije lahko uporabijo za te druge namene v skladu z zakonodajo obeh držav in pristojni organ države pošiljateljice takšno uporabo dovoli.

 

3. V nobenem primeru se določbe 1. in 2. odstavka ne razlagajo tako, da državi pogodbenici nalagajo obveznost:

a) izvajati upravne ukrepe, ki so v nasprotju z zakoni in upravno prakso te ali druge države pogodbenice;

b) zagotoviti informacije, ki jih ni mogoče pridobiti po zakonodaji ali v običajnem poteku uprave te ali druge države pogodbenice;

c) zagotoviti informacije, ki bi razkrile katero koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, poslovno ali poklicno skrivnost ali trgovinski proces, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom (javni red).

 

4. Če država pogodbenica zahteva informacije v skladu s tem členom, druga država pogodbenica uporabi svoje ukrepe za zbiranje informacij za pridobitev zahtevanih informacij, čeprav ta druga država teh informacij morda ne potrebuje za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz 3. odstavka, vendar se te omejitve v nobenem primeru ne smejo razlagati tako, da dovoljujejo državi pogodbenici, da zavrne posredovanje informacij samo zato, ker nima domačega interesa za to. informacije.

 

5. Določbe tretjega odstavka se v nobenem primeru ne smejo razlagati tako, da dovoljujejo državi pogodbenici, da zavrne posredovanje informacij samo zato, ker informacije hrani banka, druga finančna institucija, pooblaščenec ali oseba, ki deluje v agenciji ali fiduciarni vlogi, ali ker se nanašajo na na lastniški delež v osebi.

 

27. člen

Člani diplomatskih ali stalnih predstavništev in konzularnih predstavništev

Nobena določba te konvencije ne vpliva na davčne privilegije, podeljene članom diplomatskih ali stalnih predstavništev ali konzularnih predstavništev v skladu s splošnimi pravili mednarodnega prava ali po določbah posebnih sporazumov.

 

28. člen

Začetek veljavnosti

Vsaka od držav pogodbenic obvesti drugo po diplomatski poti o zaključku postopkov, ki jih zahteva njena notranja zakonodaja za začetek veljavnosti te konvencije. Ta konvencija začne veljati na dan naslednjega od teh uradnih obvestil in začne veljati:

a) v zvezi z davki, zadržanimi pri viru, do dohodka, pridobljenega 1. januarja ali pozneje v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem začne veljati konvencija;

b) v zvezi z drugimi davki na dohodek in davki na premoženje davkom, ki se obračunavajo za vsako davčno leto, ki se začne 1. januarja ali pozneje v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem začne veljati konvencija.

 

29. člen

Prekinitev

Ta konvencija ostane v veljavi, dokler je ne odpove ena od držav pogodbenic. Vsaka država pogodbenica lahko odpove konvencijo po diplomatski poti z obvestilom o odpovedi najmanj šest mesecev pred koncem katerega koli koledarskega leta, ki se začne po izteku petih let od dneva začetka veljavnosti konvencije. V tem primeru , konvencija preneha veljati:

 

a) v zvezi z davki, zadržanimi pri viru, do dohodka, pridobljenega 1. januarja ali pozneje v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo;

b) v zvezi z drugimi davki na dohodek in davki na premoženje davkom, ki se obračunavajo za katero koli davčno leto, ki se začne 1. januarja ali pozneje v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bilo dano obvestilo.